"Če se peče 1 uro na 200° C, mora biti pečen prav vsak kruh."

“Če se peče 1 uro na 200° C, mora biti pečen prav vsak kruh.”

Gospa Simona je bila pri nas zaposlena vse od leta 2002 na delovnem mestu knjigovodkinje, v Grosuplje pa se je vozila iz Svetega Duha pri Škofji Loki.  Je velika ljubiteljica peke, pohodništva, kolesarjenja, svoj čas pa najraje preživlja v družbi svojega vnučka.

Kljub temu, da je svoje delo opravljala v računovodstvu, je vseeno povezana s peko kruha. Gospa Simona je vedno rada pekla potice in razna peciva, kruhu pa se je v tistih časih raje izogibala. Vendar se je to spremenilo ob hčerini diagnozi celiakije, takrat se je gospa Simona odločila, da bo svoji deklici kruh raje pekla kar sama, četudi je mešanica brezglutenske moke precej dražja od navadne pšenične.

Tako sem začela peči brezglutenski kruh. Brezglutenski kruh v trgovinah ima polno aditivov, dolg rok trajanja (tudi 60 dni) in to se mi ni zdelo v redu. Zato sem začela peči sama, povsem brez aditivov; samo moka, voda, kvas in morda malo olja. Tak kruh je dober poleti dva dni, pozimi pa tri, včasih tudi štiri dni.

Za hči Bojano tako peče ločeno, ostali člani družine pa uživajo običajen domač kruh, včasih narejen tudi iz različnih vrst mok.  Gospo Simono peka umirja in radosti. Zase skromno pravi, da se v oblikovanju testa še ni izpopolnila. Priložnost za nova znanja in vrline jo morda čaka sedaj, saj se je septembra upokojila. Med drugim si želi gospa Simona prebrati knjigo Kruh z drožmi  avtorice Nataše Đurič ( ki smo jo gostili tudi na našem Dnevu odprtih vrat v Pekarni Grosuplje) in se v peki kruha z drožmi preizkusiti tudi sama. Kako se bo tega lotila, še izvemo.  Mimogrede, za tiste, ki se sprašujete koliko časa se peče kruh ima odgovor morda ravno gospa Simona.

Nekoč sem v pekarni vprašala koliko časa je potrebno peči kruh in takrat so rekli, če se peče 1 uro na 200°  C, mora biti pečen prav vsak kruh.

 Medtem, ko se nekatere gospodinje zanašajo na natančnost receptur, pa gospa Simona stavi na svoj občutek, znanje in pretekle izkušnje, ki pomenijo veliko tudi v peki. 

Ko pečem ne delam po receptih, jaz to delam po občutku. Nekatere stehtajo in izmerijo vse sestavine, ko na primer pečejo potico, jaz tega ne počnem.

 Za nas je gospa Simona spekla brezglutenski kruh in brezglutensko jabolčno pito.

 

"Ko so prazniki, se kruh ne kupuje, mora biti domač."

“Ko so prazniki, se kruh ne kupuje, mora biti domač.”

Gospa Vida je v Pekarni Grosuplje zaposlena že dolgih 26 let, najprej kot komercialist na terenu, zdaj pa dela v naročniški službi. Veselje in ljubezni do ustvarjanja v kuhinji ji ne manjka. Peče potice, štrudlje, štrukeljčke, žemlje in kruh, včasih je pekla tudi piškote in biskvite. Za praznične dni pa domače razvaja s pisanim kruhom, prazničnimi pletenicami. Ob prazniku Sv. Mihaela za žegnanje v Grosupljem vedno speče špehovko -potico z domačimi ocvirki. »Ko so prazniki, se kruh ne kupuje, mora biti domač«.

Svojo ljubezen do peke je ga. Vida predala tudi svojim otrokom. Njena hčerka je pri ustvarjanju s testom in peki vedno uživala.  Včasih sta v soboto skupaj odšli v Pekarno, kjer je bil pek Nikolaj znan po izdelavi mojstrskih izdelkov. Ta jo je, tako kot mnoge zaposlene, naučil spretnosti izdelave testenih rožic, ptičkov in drugi okraskov iz testa. Tako sta za praznike še raje ustvarjali skupaj.

Doma najraje jedo beli kruh, pojedo tudi drugega, a belega imajo naši moški najraje. Enkrat naju z možem ni bilo doma in, ko sem prišla nazaj je nekaj dišalo.»Mami sam sem spekel kruh, brez tvoje pomoči.«. Sin je na internetu našel recept in spekel kruh. »Evo, lačen že ne boš«, sem bila vesela.

Svoj prvi pekovski preizkus je opravila že v mladosti, ko je s svojo prvo potico navdušila taščo. 

Tašča je rekla, naj naredim potico za Veliko noč. No, bom poskusila sem si rekla, drugače jo lahko vržem stran. Doma potice nisem pekla, sem pa gledala mamico, kadar je pekla. Tista potica je bila zelo dobra in tašča je rekla, da od sedaj ona ne bo več pekla. In res sem prevzela pekovski del.

Peka v krušni peči ima za gospo Vido še vedno poseben čar.  Skorjica krušnih izdelkov iz peči je malo debelejša in ima poseben vonj. Včasih sta s svakinjo spekli po sedem-osem potic hkrati: čokoladno, kokosovo, skutino, orehovo, rozinovo, … In kako se speče kruh v krušni peči?

Navadila sem se, da hlebec obrneš okoli in potolčeš, da vidiš, če je pečen. In da se hlebec peče uro do uro petnajst. Peč mora biti razgreta in žerjavica pospravljena na drugi strani peči. Na koncu je treba hlebce malo očistiti, ker ostane malo pepela.

Še vedno spominja svojih otroških pekovskih začetkov v družbi svoje mame.

Ko je mami delala kruh, je še meni dala en košček testa, da sem naredila svoj kruh. Morala ga je obvezno tudi speči, četudi je bil umazan, ker mi je vmes padel na tla.

Mami je imela doma staro kuharsko knjigo in enkrat sem iz radovednosti poskusila sama. Takrat mi je uspelo narediti kar dober kruh, mami pa ni ni bilo všeč, da sem porabila preveč masti, rekla je da je treba šparat.

 Včasih so bili časi drugačni, bolj kot šola, so bile pomembne gospodinjske dolžnosti in pomoč odraslim.

Mami nas je od majhnega učila, da je treba pridno delati in varčevati, ne pa zapravljati. Najbolj pomembno je bilo, da je bilo delo doma narejeno- skuhano, pospravljeno, živina odpravljena. Šola bo že počakala, so rekli, za šolo smo delali zvečer.

 Stik s kruhom in pekovskimi mojstri je odprl obzorja tudi go.Vidi, ki se je pekovskih vrlin naučila tudi z opazovanjem.

Pomagalo mi je tudi, da sem bila v pekarni in videla peke kaj so delali. Nekateri peki so bili res mojstri! Tudi zdaj so, ampak včasih je bilo res veliko ročnega dela. Včasih sem šla tudi na Fužine, kjer smo imeli majhno pekarnico zraven trgovine in tam smo delali štruce. Delali smo jih na roko in dostikrat sem slišala ljudi govoriti »fužinske štruce so najboljše«. To so bile sicer manjše količine, ampak vse narejene na roko. Drugačne so bile. Tam je delal Vencelj (to je tisti pek, ki je še vedno naslikan na vozilih Pekarne Grosuplje) on je veliko tekel. Tako je šel kar peš iz Šentvida v Ljubljano in nazaj. Za njega je bilo to delo mala šala.