So peki, ki tudi doma vsak teden pečejo kruh. Med njimi je tudi gospod Jernej, ki je po izobrazbi slaščičar in že 20 let zaposlen v proizvodnji Pekarne Grosuplje. V prostem času se posveča planinarjenju – je navdušen hribolazec in plezalec. Tako sprošča svojo energijo in uživa v adrenalinu. Pogosto se odpravi na okoliške hribe, če pa ima na voljo več dni, se odloči za daljše gorske vzpone.
Dvatisočaki so za mene prava sprostitev in takrat začutim v sebi adrenalin. Najlepše je, ko se povzpneš na vrh in se ti odpre prelep razgled. Občutiš svobodo in spokojnost ter seveda tišino. Poglobiš se v svoje misli.
Njegova mama prihaja iz kmečke družine, kjer so vsak teden doma pekli kruh v krušni peči. Ta običaj je prenesla naprej. V njihovi kuhinji je vedno dišalo po kruhu. Jernej pa je rad pekel sladice. »Po sili razmer« je postal hišni pek. Mama je pred leti odšla na operacijo in doma so vsi še vedno pričakovali pečen kruh. In to je bilo povsem razumljivo, kajti doma so imeli peka.
Med mamino odsotnostjo sem zavihal rokave ter se lotil peke kruha. Pri pripravi sem de držal svojega sila preprostega recepta. Vedno uporabljam belo moko (tip 400 ali 500). Prvo si pripravim kvasni nastavek ( mleko, kvas, sladkor, moka), nato ga začnem skupaj z moko mešati v skledi. Testo v skedi gnetem toliko časa, da postane manj lepljivo, nato ga stresem na mizo in gnetem naprej. Po gnetenju pustim testo počivati 45 minut. Nato ga ponovno pregnetem in oblikujem hlebec. Ker doma nimam peharja za kruh, uporabim stekleno skledo, v katero položim pomokan servet in nanj položim hlebec. Pokrijem ga in pustim, da še enkrat vzhaja. Ko hlebec počiva, ogrejem pečico na 200°C.
Gospod Jernej pove, da je pri pripravi kruha, kot je npr. vzhajanje, prožnost testa odvisno od same moke. Prisega na ročno gnetenje, ker ima kruh boljši okus. Ročno delo zanj pomeni, da si vložil svoj trud v kruh, ki je na koncu dober, slasten in narejen iz srca.
Preden sem dobro spoznal svojo pečico, sem nekaj svojih izdelkov tudi dobro zažgal. Vaja dela mojstra, zato se nisem predal. Zdaj sem ugotovil, da se moj hlebec najlepše speče, če ga položim na mrežo pokrito s peki papirjem. Pred peko ga vedno dvakrat do trikrat zarežem 1 cm globoko in namažem z jajcem. Pečem ga eno uro.
Živi v bloku in sosedje so hitro ugotovili, da iz njegovega stanovanja diši po dobrem kruhu. Z veseljem jim odstopi del svojega hlebca za kakšno sosedsko druženje. Kruh jih je povezal, tako da si med seboj pomagajo in gradijo lepe sosedske odnose.
Povedati moram, da ljudje vedno govorijo, da ne jedo belega kruha, ampak ko ga spečem, sploh ni več pomembno iz katere moke je. Sosedje so nad belim kruhom navdušeni in navadno mi ga zmanjka, še preden se ohladi. Ponosen sem, če mi uspe speči lep hlebec in ko vidim, kako ljudje okoli mene uživajo ob okušanju hlebca in ko so navdušeni nad njegovim okusom. Če ga zmanjka to pomeni, da mi je peka uspela.
Gospod Jernej pa v svoji kuhinji ne uživa samo v peki kruha. Iz kvašenega testa oblikuje pletenice, kajzerice, žemlje in rad dela tudi druge vrste testa npr. vlečeno za štruklje, zavitke in razne sladice. Letos za pusta se je še krofov lotil po dolgem času. Zaupal nam je še svojo veliko željo: želi si, da bi imel krušno peč, kjer bi pekel svoje hlebce.