Moj star oče je bil zelo blag človek, malo drugačen kot njegovi vrstniki, umetniška duša bi rekli nekateri. In njegove domislice so bile res hecne, a ena stvar me je kot otroka nervirala pri njem. Kadarkoli sem rekla, da česa nočem, me je pogledal in z nasmeškom rekel: “Hočeš, nočeš, moraš:” Kljub temu, da nisem več otrok, se še znajdem v situaciji, ko česa nočem. In včasih, ko gre zares, se mi zdi, da ga slišim, ko me opogumlja: “Hočeš, nočeš, moraš.”
– Sabina