Gospa Marija je v Pekarni Grosuplje zaposlena že več kot 20 let. Njena pot v pekarni se je začela v proizvodnji. Pozneje je opravila prekvalifikacijo in začela delati v kontrolnem laboratoriju, kjer redno preverja kakovost surovin in končnih izdelkov.
Gospa Marija je nekoč dejala: » Kakovost kruha se skriva tudi v njegovih surovinah. V naših izdelkih uporabljamo najboljše sestavine, preverjene kakovosti in porekla.«
Tega načela se drži tudi doma, saj prihaja vsak dan na delovno mesto iz podeželja. Za svojo dušo rada pobegne v naravo ali ureja nasade rož okoli hiše. Poleg vsega dela vedno najde čas za svojo hčerko in sina, da skupaj ustvarjajo s testom, pa naj gre za kruh, potico ali piškote.
Ljubezen do peke izvira že iz otroštva, saj je mama vse nas punce naučila osnovnih stvari za dobro peko in nam je bila vedno vzor. In še danes vse tri sestre zelo rade pečemo, največ drobnega peciva. Vso svojo mladost sem pekla in še vedno uživam v delu s samim testom, ki ga moraš razumeti, čutiti, videti kaj še zahteva oz. kako želi, da z njim rokujemo.
Iz testa najraje oblikuje piškote v 1001 verziji, saj pri njih lahko ustvarja z barvami, okraski, dodaja detajle. Zelo rada ustvarja tudi iz kvašenega testa razne kruhe, ki jih postreže na različne praznike. Motive za svoje izdelke črpa iz svoje notranjosti, saj z njimi izraža svojo osebnost in pomen izdelka.
Nekoč sem za poroko spekla medenjake v obliki srca, na njih sem iz belega testa dodala prstana in po peki v njih napisala začetnici neveste in ženina. Bili so res nekaj posebnega in ob tem začutiš, da si naredil nekaj lepega in dodal vrednost ročnega ustvarjanja.
Za letošnjo veliko noč je čisto po naključju, naredila prvič vrtanek, ki je tradicionalni pleteni venec, najbolj razširjen v Prekmurju, poznajo pa ga tudi v Beli krajini in ponekod na Dolenjskem.Vrtanek v preteklosti ni bil vsakdanja jed, saj so ga pekli le ob praznikih, družinskih slovesnostih in ob večjih kmečkih opravilih. Pogosto je bil samostojna jed, kot pogača ali namazan z mastjo.
Pred veliko nočjo sem pekla kruh in potico, ki sta bila narejena iz malo boljšega testa. Tako rečemo testu, ki ima dodano maslo, jajca in mleko. Ostalo mi je testo, ki ga pa nisem želela zavreči ali porabiti za klasičen kruh. S prsti sem začela oblikovati testo v svaljke oz. pramena in iz njih spletla kito, ki sem jo na koncu povezala v krog oz. venec, nato namazala z jajcem in spekla. Nastal je moj prvi vrtanek.
V Pekarni Grosuplje je imela to čast, da se je lahko učila od pekov rokodelcev, ki so obvladali spretnosti oblikovanja hlebcev, pletenic. Tudi sama je osvojila to znanje in še vedno, ko ji dopušča čas naredi pleteno srce z mnogimi detajli. Peki so jo naučili tudi starih izrazov pri peki kruha npr. »virkati« pomeni, da mesiš kruh z obema rokama, » švel« pomeni, da dodaš paro testu, «vsajanje« da vstavljamo kruh v peč, »auspohati« pa vzeti z loparjem kruh iz peči.
Verjamem v čarobnost kruha, saj pomeni svetost in je merilo vsega dobrega. Pomeni preživetje, življenje. Od malega smo doma spoštovali kruh in vedno, preden ga zarežemo nad njim z nožem naredimo križ. Doma pečem kruh vsak teden, ker družina uživa v domačem kruhu. Tako, da imamo v naši družini praznik vsak dan, ko se peče kruh.