Gospa Vida je v Pekarni Grosuplje zaposlena že dolgih 26 let, najprej kot komercialist na terenu, zdaj pa dela v naročniški službi. Veselje in ljubezni do ustvarjanja v kuhinji ji ne manjka. Peče potice, štrudlje, štrukeljčke, žemlje in kruh, včasih je pekla tudi piškote in biskvite. Za praznične dni pa domače razvaja s pisanim kruhom, prazničnimi pletenicami. Ob prazniku Sv. Mihaela za žegnanje v Grosupljem vedno speče špehovko -potico z domačimi ocvirki. »Ko so prazniki, se kruh ne kupuje, mora biti domač«.
Svojo ljubezen do peke je ga. Vida predala tudi svojim otrokom. Njena hčerka je pri ustvarjanju s testom in peki vedno uživala. Včasih sta v soboto skupaj odšli v Pekarno, kjer je bil pek Nikolaj znan po izdelavi mojstrskih izdelkov. Ta jo je, tako kot mnoge zaposlene, naučil spretnosti izdelave testenih rožic, ptičkov in drugi okraskov iz testa. Tako sta za praznike še raje ustvarjali skupaj.
Doma najraje jedo beli kruh, pojedo tudi drugega, a belega imajo naši moški najraje. Enkrat naju z možem ni bilo doma in, ko sem prišla nazaj je nekaj dišalo.
» Mami sam sem spekel kruh, brez tvoje pomoči.«. Sin je na internetu našel recept in spekel kruh. »Evo, lačen že ne boš«, sem bila vesela.
Svoj prvi pekovski preizkus je opravila že v mladosti, ko je s svojo prvo potico navdušila taščo.
Tašča je rekla, naj naredim potico za Veliko noč. No, bom poskusila sem si rekla, drugače jo lahko vržem stran. Doma potice nisem pekla, sem pa gledala mamico, kadar je pekla. Tista potica je bila zelo dobra in tašča je rekla, da od sedaj ona ne bo več pekla. In res sem prevzela pekovski del.
Peka v krušni peči ima za gospo Vido še vedno poseben čar. Skorjica krušnih izdelkov iz peči je malo debelejša in ima poseben vonj. Včasih sta s svakinjo spekli po sedem-osem potic hkrati: čokoladno, kokosovo, skutino, orehovo, rozinovo, … In kako se speče kruh v krušni peči?
Navadila sem se, da hlebec obrneš okoli in potolčeš, da vidiš, če je pečen. In da se hlebec peče uro do uro petnajst. Peč mora biti razgreta in žerjavica pospravljena na drugi strani peči. Na koncu je treba hlebce malo očistiti, ker ostane malo pepela.
Še vedno spominja svojih otroških pekovskih začetkov v družbi svoje mame.
Ko je mami delala kruh, je še meni dala en košček testa, da sem naredila svoj kruh. Morala ga je obvezno tudi speči, četudi je bil umazan, ker mi je vmes padel na tla.
Mami je imela doma staro kuharsko knjigo in enkrat sem iz radovednosti poskusila sama. Takrat mi je uspelo narediti kar dober kruh, mami pa ni ni bilo všeč, da sem porabila preveč masti, rekla je da je treba šparat.
Včasih so bili časi drugačni, bolj kot šola, so bile pomembne gospodinjske dolžnosti in pomoč odraslim.
Mami nas je od majhnega učila, da je treba pridno delati in varčevati, ne pa zapravljati. Najbolj pomembno je bilo, da je bilo delo doma narejeno- skuhano, pospravljeno, živina odpravljena. Šola bo že počakala, so rekli, za šolo smo delali zvečer.
Stik s kruhom in pekovskimi mojstri je odprl obzorja tudi gospe Vidi, ki se je pekovskih vrlin naučila tudi z opazovanjem.
Pomagalo mi je tudi, da sem bila v pekarni in videla peke kaj so delali. Nekateri peki so bili res mojstri! Tudi zdaj so, ampak včasih je bilo res veliko ročnega dela. Včasih sem šla tudi na Fužine, kjer smo imeli majhno pekarnico zraven trgovine in tam smo delali štruce. Delali smo jih na roko in dostikrat sem slišala ljudi govoriti »fužinske štruce so najboljše«. To so bile sicer manjše količine, ampak vse narejene na roko. Drugačne so bile. Tam je delal Vencelj (to je tisti pek, ki je še vedno naslikan na vozilih Pekarne Grosuplje) on je veliko tekel. Tako je šel kar peš iz Šentvida v Ljubljano in nazaj. Za njega je bilo to delo mala šala.